IZOLACIJA, DAN 1

 

25.3.2020, Rishikesh, Indija.

 

Poskusila bom pisati v slovenščini, čeprav mi po glavi skačejo same angleške in najbolj osnovne hindujske besede, kot npr. chapati (indijski kruh, njam!). Chapati je vedno v mislih in v trebuhu je vedno prostor za to okusno stvaritev. Med drugim pa je v mojem umu veliko preostalih tem, ki se nanašajo na koronavirus in izolacijo. In prav v tej izolaciji se je porodila velika želja po tem, da se povežem s svojimi slovenskimi koreninami in z vsemi vami.

Včeraj večer je Indijski minister Modhi razglasil (vsaj) 21-dnevno strogo karanteno. Na sredini noči so nas zbudili učitelji v ashramu in sklicali nujni sestanek za vse evropejce. Zbombardirali so nas z novico, da na nas čaka avtobus, ki nas lahko odpelje do Delhija, vendar moramo spakirati in oditi v petnajstih minutah. Torej iz negotovosti v še večjo negotovost. Lahko bi se zgodilo, da bi v Delhiju za nedoločen čas čakali na lete v rodne države, ali pa da bi tam čakali zaman, in vse na lastne stroške… ne morem si predstavljati hujšega, kot biti izolirana v hotelski sobi v Delhiju, brez narave, brez joge, brez sorodnih duš in v popolnem onesnaženju.

Do zdaj sem tu, v Vinyasa Yoga Ashramu v Rishikeshu, Indiji, izjemno uživala. Pravkar sem opravila 300-urni tečaj za učiteljico joge, in prav v tem zadnjem tednu nam je indijska vlada ukinila pouk. Nič ne de, kajti kot jogisti polni pozitivnih žarkov, smo vedno našli dejavnosti tudi brez vodstva učiteljev – še vedno vstajali ob pol šestih zjutraj, očistili nosne poti s slano raztopino (shatkarma) in sledili urniku. Drug drugega smo učili jutranjo Vinyasa Flow jogo, pranajamo in meditacijo, prav tako smo pripravljali teme povezane z jogo, katere smo predstavili pred sošolci. Res je, da nismo smeli zapustiti ashrama in da smo se lahko družili v skupinah do največ treh ljudi naenkrat, vendar smo imeli veliko prostora, mali vrt in kavarno, v kateri smo študirali in razpravljali o nešteto stvareh.

Vsak dan se je naša skupina manjšala, in prav včeraj je izjemno nepričakovano odšla tudi moja nemška prijateljica, duša dvojčica. Žalost, ki me je zajela, je bila nepopisna. Skupaj sva plesali, brali, risali in zdravili najino ženstveno stran ter preostale rane. Prvič od kar sem prišla v Indijo, me je preplavil globok občutek praznine. Sama pri sebi sem se takoj sprijaznila z dejstvom, da bo ta ashram na severu Indije moj dom za naslednjih 21 dni, izjemno verjetno, da še celo dlje. Spomnim se, kakšen nepopisni mir sem čutila globoko v svoji sredici še niti ne dva dni nazaj. Vsa joga in meditacija sta mi še bolj osvetlili mojo življenjsko pot in smisel življenja. Počutila sem se izpolnjeno, polno luči in moja vibracija je bila na višku. Čeprav je to stanje duha trenutno malo omajano, sem to žalost, negotovost zagrabila z zanosom in se z njo vsedla na dolg pogovor.

V tej samoti so ogledala postavljena vse okoli nas, in prav je tako. Predolgo smo bežali pred samim seboj in svojimi sencami.

Vsako jutro se povežem s svojimi vodniki in svojo intuicijo, kajti razmišljati logično v takem nelogičnem in absurdnem času je norost.

Vsak dan znova se skušam spomniti, da naše duše vedo, kar je najboljše za nas in da imajo za nas odgovore na vsa vprašanja, pa naj bodo še tako majčkena (kot npr. riž ali chapati??).

Do zdaj sem prejela veliko jasnih in močnih odgovorov. Čas je, da se še dalje polnim z visokimi vibracijami, čim več preberem, se nasičim z znanjem, in ga potem tudi delim. Samota je potrebna za rast, umiritev in samospoznanje, vendar pa je želja po večji povezanosti z domom tudi močno prisotna.

Ko sem prišla v Indijo en mesec nazaj sem se počutila izčrpano in prazno, kot da nimam več veliko za dati. Zdaj pa je stanje prav nasprotno. V sebi čutim toliko besed, toliko spoznanj, ki bi jih rada delila. Pripravljena sem, da pripomorem k izboljšanju stanja na svetu in vam dam delček sebe, jogo, umiritev, meditacijo, pa četudi prek spleta.

Čas je, da pustimo Zemlji, da zadiha in se obnovi. Prav tako pa imamo zlato priložnost, da naredimo enako za sebe. Imejmo se radi, izgovorov več nimamo.

Čas je. Prav zdaj, v tem trenutku.

 

Namaste do naslednjič,

Špela 😉

 

Kako pa vi doživljate/preživljate karanteno?

Delite svoje rituale za ohranjanje miru in zadovoljstva v teh ‘čudnih’ časih 😉

Show Buttons
Hide Buttons