IZOLACIJA, DAN 11

 

Rishikesh, 4.4.2020

ODA STRAHU

 

Ob tedenskem nakupu sadja me na glavni ulici pričaka nenavaden prizor, ki me opomni, kaj vse se lahko spremeni v sedmih dneh; prazna glavna cesta, nič več nevzdržnega hrupa, ki je znal še najbolj razsvetljenemu človeku pregnati ves ‘zen’ in mir  iz kosti. Prodajalci s strahom v očeh poskušajo izvohati morebitnega okuženca, ter se za vsako stranko zaženejo z razkuževalcem rok. Edini glasovi, ki odmevajo po ulicah so od uslužbencev bank in trgovin, ki manjšini tujcev v zlomljeni angleščini poskušajo dopovedati, da naj se postavijo v beli krogec, s kredo narisan na tleh, in tako obdržijo varnostno razdaljo, ter peščica otrok izpod petega leta starosti, ki še vedno z iztegnjenimi rokami in naučenim “Madam, rupees, please!” neutrudno hodijo za vsemi, ki ostro izstopajo med Indijci.

 

Rishikesh je prazen. Oropan vrveža, navdušenja in veselja. In kot povsod, strah in negotovost kukata izza vsakega vogala. 

 

Trenutno je veliko stvari izven našega nadzora. Strah pred neznanim je postal del našega vsakdana, pa čeprav se ga trudimo na vso moč otepsti. 

 

V naši izredno skrčeni skupini so preostali še večinoma Američani, Južno Afričana, brata Indijca, dekle iz Kazakhstana in jaz. Še posebej dekleta smo opazile trend, ki se je začel razvijati med nami ‘preživelimi’, kot si pravimo za šalo – naši trebuščki so začeli rasti! Razvidno je, da se je v zadnjem tednu atmosfera v jedilnici spremenila, pa čeprav še vedno jemo s prsti, da se čim bolj povežemo s hrano ter jo blagoslavljamo z najvišjimi vibracijami. 

 

Strah se je prikradel v našo sredico. Mehurček varnosti in brezbrižnosti je počil.

 

Če bi nas kdo opazoval od zunaj, bi se mu to zdelo skoraj nemogoče – naša navidezna brezkrbnost je na višku, ko se igramo v ‘Skrivnem Vrtu’, mali jasici na sredi zaprte soseske v karanteni. Joga in meditacija nam pomagata, da ostanemo čim bolj osredotočeni na vsak trenutek, zato so ure brezbrižnega veselja izredno močne in pristne… Vendar pa se tehtnica prevesi ob koncu dneva – opažam, da se nas večina težko poslovi po večerji, ko je čas, da vsak odide v svojo sobo, v svojo samoto, k svojim mislim in skrbem, k strahu. Vedno si nalijemo še tisti dodaten čaj, ali pa vzamemo še en chapati, da lahko posedimo dlje in dlje in dlje, ter se brez sramu popolnoma utopimo v površinskih pogovorih. Teh v spiritualinih krogih, ko je svet bil še koliko toliko normalen, nihče ni preveč maral, vendar zdaj, ko smo hočeš-nočeš prisiljeni v to situacijo, v to novo družino, pa ni slajše zamote kot celovečerno morje praznih besed.

 

Louise L. Hay v svoji knjigi Heal Your Life opisuje psihični razlog za fižična obolenja. Časa je na pretek, zato se v skupini poskušamo zamotiti z vsem možnim – dekleta smo se poglobila v prej omenjeno knjigo in v raziskovanje povezave med strahom in našimi povečanimi trebuščki, ter ugotovila, da nas naša telesa v bistvu hočejo obvarovati pred zunanjim svetom, kar pa sproža nalaganje maščobnih celic v trebušnem predelu. Naša prvotna reakcija na ta pojav je bila, kot je bilo za pričakovati, negativna. Začela nas je loviti stiska (verjamem, da nas večina sanjari o ravnemu trebuhu), zato smo zmanjšale obroke in se osredotočile na jogo za moč trebušnih mišic. Razočarano smo opazile, da nič ne pomaga in da postajamo bolj in bolj negativno naravnane do telesa. Raziskava pa nam je (končno!) prinesla tudi rešitve (hvalabogu!) – namesto, da bi se trebuha želele rešiti in mu pošiljati negativne vibracije, smo se temu dela telesa začele zahvaljevati. V teh trenutkih negotovosti so se naša telesa odzvala najboljše, kot je možno, in nas ohranila varne – jasno je, da človek z več maščobe boljše prenese udarce okolice. 🙂 Po zahvali smo telesu dale vedeti, da je opravilo svoje poslanstvo, in da nas lahko zapusti, vedoč, da je za našo varnost poskrbljeno.

 

Vse, kar se nam dogaja v življenju je posledica pozitivnih ali negativnih razmerij… teh, ki jih gojimo do hrane, ljudi okoli sebe, sami s sabo. Ko se zavestno ustavimo, in opazimo, kakšno energijo vlagamo v ta razmerja, potem nam je tudi lažje razumeti, zakaj imamo v nekaterih področjih življenja težave in zakaj smo v drugih področjih preprosto neustavljivi. 

 

Ločeni od sveta, v tem malem delčku narave na obrobju Rishikesha, smo se odločili, da zavestno gojimo pozitivna razmerja… še posebej do svojih teles in hrane, med tem pa poskušamo čim bolj sprejeti tudi ta strah in negotovost kot del nas. Najverjetneje bo z nami ostal do konca tega apokaliptičnega scenarija – in s tem ni prav nič narobe. 

 

Saj vemo, na koncu koncev je vse tako, kot mora biti

 

In prav za to, da lahko resnično verjamem prejšnjemu stavku, so bili potrebni globoki pogovori same s sabo, da sem lahko neomajno začela zaupati v tok vesolja.

 Strah izgine, ko se nehamo oklepati vajeti nadzora in verjeti v to, da ne glede na vse, bo za nas vedno poskrbljeno.

 

Morda se včasih zdim kot prevelika optimistka, vendar pa iz izkušenj zagotovo vem eno stvar; življenje je dosti lepše, ko izberemo zaupanje namesto strahu.

Izbira je popolnoma naša.

 

Choose wisely. 

 

Namaste do naslednjič,

 

Špela 🙂

Show Buttons
Hide Buttons