IZOLACIJA, DAN 6

 

POTOVANJE V SEBE

30. marec 2020, Rishikesh, Indija.

 

Zdi se mi noro, kako hitro čas beži … Kako visoki so v tem tednu bili moji vzponi in še le kako nizki moji padci… In kako sem ob vsem tem, kljub negotovosti in stiski, neizmerno uživala. 

 

Že od nekdaj sem strasten pristaš osebnostne rasti, katera pa se preprosto ne more zgoditi brez trpljenja. Prav VSI smo v tem času v gromozanski stiski. Celoten svet. Vendar pa me miri dejstvo, da nam prav vsem ta stiska pomaga pri razvoju v boljše verzije samih sebe.

 

Pred tednom dni sem prekipevala od zanosa, da pripomorem k boljšemu počutju ljudi, ki jih poznam v domačem okolišu. Ves torek sem planirala nove vadbe, in ves teden sem jih snemala, kljub notranjemu kritiku – videti se na posnetku in sprejeti vse ‘nepravilnosti’ in ‘napake’ je IZJEMNO težko! Pa že ko sem mislila, da bo to prava mala malica!

 

Sposodila sem si kamero in stojalo od ameriške prijateljice in pritiskala REC, poskus za poskusom. Vsak posnetek v mojih očeh ni bil zadosti dober, dokler mi ni prekipelo in sem se odločila, da bom objavila ‘nepopolne’ posnetke. 

 

“Tako, svet, tu imaš, poglej me, točno takšna kakšna trenutno sem – nedokončana, nepopolna in nerodna!”

 

Ta stavek mi je z močnim zvenom odmeval po notranjosti. Začutila sem naval moči in ponosa ‘ – nisem pričakovala, da bo ta dogodek sprožil nekaj tako lepega…

Drugega mi ni preostalo, kot da samo opazujem ta plaz popolne svobode…

Naenkrat je to, kaj si o meni mislijo drugi in kako gledajo na mene, izgubilo pomen. S tem pa sem samo sebe osvobodila same sebe. Očitki, ki sem si jih vede ter nevede zadajala so izzveneli, in prijazen glasek se je naselil v globine mojega bitja… droben, lep, nežen glasek, ki mi je dal vedeti, da sem super točno takšna, kakšna sem. Brez izjeme, brez sprememb. 

 

Ena izmed močnejših stvari v karanteni, ki je sprožila tsunami notranje rasti, je čiščenje energijskega polja, blokad in škodljivih prepričanj, ki sem jih začela izvajati po večkrat na dan. Časa imam na pretek, blokad pa tudi (saj smo itak vsi večne umetnine v nastajanju!). Delo z energijo (na žalost) na plano privleče vse, kar se mora sprostiti iz sistema. To velikokrat pomeni, da se moramo soočiti s temi vzorci in blokadami preden lahko odidejo, zato so dnevi po ‘čiščenju’ lahko, milo rečeno, peklenski!

Moja izkušnja ni nič kaj drugačna…

 

Sreda, četrtek in petek… Jojmene, kje naj začnem! 

Dolgo sem razmišljala, če je pametno napisati, kar sledi, kajti nočem pomilovanja, nočem igrati žrtve, to je daleč od mojega namena. Opažam, kako pomembno je, da smo popolnoma odkriti. Šokiralo me je, da se večinoma žensk, ki jih poznam, spopada z različnimi oblikami motenj hranjenja, še bolj pa me žalosti to, da se o tem ne pogovarjamo zadosti. Če si priznamo ali ne, ta tema je še vedno neke vrste tabu, verjetno zaradi velikega občutka sramu, ki se pojavi s temi težavami. Tudi sama sem podlegla motnjam hranjenja v prejšnjem letu in pol, čeprav nisem v preteklosti nikoli imela težav s težo in negativno telesno samopodobo. 

 

Na sredini prejšnjega tedna sem močnim čustvom anskioznosti dovolila, da se naselijo v mojo notranjost, in od takrat nikakor nisem mogla vzpostaviti stika s sabo, svojim notranjim mirom in telesom. Vadbo joge sem teh nekaj dni popolnoma opustila, saj se nikakor nisem mogla osredotočiti na izvajanje asan, kaj šele dihanje. Stari potlačeni spomini so prosto krožili po umu in se mi posmehovali, ter me spominjali, zakaj nisem zadosti dobra, zadosti lepa, zadosti močna. 

 

In prav v teh dnevih so nam učitelji dali dovoljenje, da skočimo po hitrih nakupih za najnujnejše stvari. 

 

Čokolada, 200g. Arašidovo maslo, 250g. Čokoladni piškoti, 5 kosov. 

 

Kupljeno ob 7h zjutraj, zdemolirano do 9h zvečer.

 

Ves dan so mi prsti potovali med hrano in usti. Spomnim se tiste bolane nuje, ki je ropotala po možganih:

“ŠE, ŠE, ŠE!”.

 

In  na koncu dneva, kot je bilo za pričakovati, sem se počutila nasičeno in polno sranja ter krivde, vendar še vedno prazno v svoji notranjosti. Ko sem tako ležala v postelji in se gabila sama sebi, me je iznenada po glavi mahnilo zavedanje, kako sem pravkar škodovala svojemu telesu. Zagrabila me je panika in pristala sem na robu straniščne školjke, kjer sem se brez kakršnekoli gracioznosti priklonila tej neverjetni predstavi in porinila prst globoko v grlo, do kamor je segal moj prst. Olajšanje je bilo božansko. 

 

V tistem trenutku se je nekaj v meni spremenilo. Nekaj se je sprostilo in ‘sčistilo’. Ljubezen do same sebe in obrambni zid mojega zdravja sta zmagala. Notranji kritik je spakiral svoje sovražne komentarje, se brez zamer zavtrel na petah in z največjim veseljem odskakljal daleč vstran, vedoč, da je njegovo delo tu opravljeno.

 

Naslednje jutro sem opazila prve telesne spremembe po dnevih neaktivnosti in prenajedanja. Moj ‘trebušček’, katerega sem znala sovražiti iz dna srca, se je začel večati in širiti. Ponavadi bi ga hotela takoj zakriti in ga zanikati, tokrat pa sem oblekla kratke hlače in mini majico, katero sem hranila za trenutek, ko bi z vso vadbo Ashtanga Vinyasa joge izklesala trebušne mišice. Med oblačenjem še sama nisem mogla verjeti, kaj se dogaja, vendar sem sledila tej nevidni sili, kako me je ponosno odpeljala iz sobe ter predstavila moj bledi trebušček soncu ter okolici. Ponovno sem začutila tisto globoko svobodo, in sama sebi sem se zdela preprosto – lepa. Popolnoma nepopolno popolna. 

 

Od takrat mi, po domače, ‘dol visi’ komu sem všeč in komu ne. 🙂 Glavno je, da odobravam samo sebe. 

 

Med vsem tem dogajanjem in drami v sami sebi pa sem še vedno poskušala na YouTube naložiti vse nove posnetke vadb joge, ki sem jih pripravila za vse tiste doma, ki so želeli še dalje izvajati jogo pod mojim vodstvom. Bolj sem poskušala in čakala ure in ure, da se posnetki naložijo na YouTube, bolj so se začeli upirati in upočasnjevati. Wifi in elekrtika v Indiji so izjemno selektivni in nihajo v razpoloženju, vendar do tega tedna nisem imela večjih problemov. Po dolgem boju sem končno odnehala in rezultat sprejela kot neposredno sporočilo višje sile, da je čas, da napolnim svojo telo s tišino, knjigami, kreativnim izražanjem, meditacijo in kontemplacijo. V glavnem, zdi se, da je nastopil čas za intenzivno potovanje v sredico same sebe.* Zdaj pa zares. Vsi ti dogodki so mi pokazali jasno pot, ki vodi naravnost v globoko meditacijo. Veliko demonov še ostaja prisotnih in počutim se močna in pripravljena, da se z njimi soočim, jih objamem in jim s tem odvzamem to navidezno moč in kontrolo. Vendar pa moram najprej umiriti um in prisluhniti tišini, ki me že navdušeno pričakuje.

*vendar pa bom še vedno preiskušala različne načine in WiFi omrežja, da končno objavim posnetke!

 

Zdi se mi, da komaj zdaj jasno vidim in sprejemam namen te karantene. Zavestno sem se odločila, da se predam z vsem bitjem, pa naj me tok ponese, kamor me hoče. Zaupam, da me bo pripeljal do pravih dogodivščin, odgovorov in ljudi. Fizično se ne morem premakniti nikamor, z dušo pa lahko odpotujem v nove dimenzije. 

 

O tem govorim vedno več, zvenim že kot pokvarjena plošča, a zdaj te besede tudi čutim: 

Čas je. Čas je že kar nekaj časa. 

 

Vendar tokrat sem pripravljena.

 

Namaste do naslednjič,

 

Špela

Show Buttons
Hide Buttons